Pri izvajanju prostorskega zvoka imata tako Dolby AC3 kot DTS značilno, da med predvajanjem potrebujejo več zvočnikov. Vendar zaradi cenovnih in vesoljskih razlogov nekateri uporabniki, na primer večpredstavnostni uporabniki računalnikov, nimajo dovolj zvočnikov. V tem času je potrebna tehnologija, ki lahko obdela večkanalne signale in jih predvaja v dveh vzporednih zvočnikih in ljudi občuti učinek prostorskega zvoka. To je navidezna tehnologija prostorskega zvoka. Angleško ime za virtualni prostorski zvok je virtualni prostor, imenovan tudi simulirani prostor. Ljudje to tehnologijo imenujejo nestandardna tehnologija prostorskega zvoka.

Nestandardni sistem prostorskega zvoka temelji na dvokanalnem stereo, ne da bi dodali kanale in zvočnike. Signal zvočnega polja obdeluje vezje in nato oddaja, tako da lahko poslušalec začuti, da zvok izvira iz več smeri in ustvari simulirano stereo polje. Vrednost virtualnega prostorskega zvoka Vrednost virtualne prostorske tehnologije je uporaba dveh zvočnikov za simulacijo učinka prostorskega zvoka. Čeprav ga ni mogoče primerjati s pravim domačim kinom, je učinek v redu v najboljšem položaju poslušanja. Njegova pomanjkljivost je, da na splošno ni združljiv s poslušanjem. Zahteve glede zvočnega položaja so velike, zato je uporaba te virtualne okoliške tehnologije za slušalke dobra izbira.

V zadnjih letih so ljudje začeli preučevati uporabo najmanjših kanalov in najmanjših govorcev za ustvarjanje tridimenzionalnega zvoka. Ta zvočni učinek ni tako realen kot zrele tehnologije prostorskega zvoka, kot je Dolby. Vendar pa se zaradi nizke cene ta tehnologija vse pogosteje uporablja v ojačevalcih moči, televizorjev, avtomobilov in AV Multimedia. Ta tehnologija se imenuje nestandardna tehnologija prostorskega zvoka. Nestandardni sistem prostorskega zvoka temelji na dvokanalnem stereo, ne da bi dodali kanale in zvočnike. Signal zvočnega polja obdeluje vezje in nato oddaja, tako da lahko poslušalec začuti, da zvok izvira iz več smeri in ustvari simulirano stereo polje.

Načelo virtualnega okoliškega zvoka Ključ do uresničevanja virtualnega Dolby Surround Sound je virtualna obdelava zvoka. Specializirano je za obdelavo kanalov prostorskega zvoka, ki temeljijo na človeški fiziološki akustiki in psihoakustičnih načelih, kar ustvarja iluzijo, da vir prostorskega zvoka prihaja od zadaj ali na stran poslušalca. Uporablja se več učinkov, ki temeljijo na načelih človeškega sluha. Binavralni učinek. Britanski fizik Rayleigh je skozi poskuse leta 1896 odkril, da imata obe človeški ušesi časovne razlike (0,44-0,5 mikrosekund), razlike v intenzivnosti zvoka in fazne razlike za neposredne zvoke iz istega vira zvoka. Občutljivost sluha človeškega ušesa lahko določimo na podlagi teh drobnih razlika lahko natančno določi smer zvoka in določi lokacijo vira zvoka, vendar je lahko omejena le na določitev vira zvoka v vodoravni smeri spredaj in ne more rešiti pozicioniranja tridimenzionalnega vira prostorskega zvoka.

Aurikularni učinek. Človeški auricle ima pomembno vlogo pri odsevu zvočnih valov in smeri prostorskih virov zvoka. S tem učinkom je mogoče določiti tridimenzionalni položaj vira zvoka. Frekvenčni filtrirni učinki človeškega ušesa. Mehanizem lokalizacije zvoka človeškega ušesa je povezan s pogostostjo zvoka. Bas 20-200 Hz se nahaja po fazni razliki, srednji razpon 300-4000 Hz se nahaja po razlikah v intenzivnosti zvoka, visoki pa se nahaja po časovni razliki. Na podlagi tega načela je mogoče analizirati razlike v jeziku in glasbenih tonih v predvajanem zvoku in za povečanje občutka za prostor lahko uporabimo različne obdelave. Funkcija prenosa, povezana z glavo. Človeški slušni sistem proizvaja različne spektre za zvoke iz različnih smeri, to značilnost spektra pa lahko opišemo s funkcijo prenosa, povezane z glavo (HRT). Če povzamemo, prostorsko namestitev človeškega ušesa vključuje tri smeri: vodoravne, navpične in spredaj in zadaj.

Vodoravno namestitev se v glavnem opira na ušesa, navpično namestitev se v glavnem opira na ušesno lupino, spredaj in zadnje namestitev, dojemanje polja prostorskega zvoka pa se opira na funkcijo HRTF. Na podlagi teh učinkov virtualni Dolby Surround umetno ustvarja isto stanje zvočnega vala kot dejanski vir zvoka pri človeškem ušesu, kar človeškim možganom omogoča, da v ustrezni prostorski orientaciji ustvarijo ustrezne zvočne slike.