Pri izvedbi prostorskega zvoka imata tako Dolby AC3 kot DTS značilnost, da med predvajanjem potrebujeta več zvočnikov. Vendar pa zaradi cenovnih in prostorskih razlogov nekateri uporabniki, na primer uporabniki multimedijskih računalnikov, nimajo dovolj zvočnikov. Trenutno je potrebna tehnologija, ki lahko obdeluje večkanalne signale in jih predvaja v dveh vzporednih zvočnikih ter tako omogoča, da ljudje začutijo učinek prostorskega zvoka. To je tehnologija virtualnega prostorskega zvoka. Angleško ime za virtualni prostorski zvok je Virtual Surround, imenovan tudi Simulated Surround. Ljudje to tehnologijo imenujejo nestandardna tehnologija prostorskega zvoka.

Nestandardni sistem prostorskega zvoka temelji na dvokanalnem stereo zvoku brez dodajanja kanalov in zvočnikov. Vezje obdela signal zvočnega polja in ga nato oddaja, tako da lahko poslušalec začuti, da zvok prihaja iz več smeri, in ustvari simulirano stereo polje. Vrednost virtualnega prostorskega zvoka Vrednost tehnologije virtualnega prostorskega zvoka je v uporabi dveh zvočnikov za simulacijo učinka prostorskega zvoka. Čeprav ga ni mogoče primerjati s pravim domačim kinom, je učinek v najboljšem položaju poslušanja v redu. Njena pomanjkljivost je, da je na splošno nezdružljiva s poslušanjem. Zahteve glede položaja zvoka so visoke, zato je uporaba te tehnologije virtualnega prostorskega zvoka za slušalke dobra izbira.

V zadnjih letih so ljudje začeli preučevati uporabo najmanjšega števila kanalov in najmanjšega števila zvočnikov za ustvarjanje tridimenzionalnega zvoka. Ta zvočni učinek ni tako realističen kot pri zrelih tehnologijah prostorskega zvoka, kot je DOLBY. Vendar pa se ta tehnologija zaradi nizke cene vse pogosteje uporablja v ojačevalnikih moči, televizorjih, avtomobilskih avdio sistemih in AV multimediji. Ta tehnologija se imenuje nestandardna tehnologija prostorskega zvoka. Nestandardni sistem prostorskega zvoka temelji na dvokanalnem stereo zvoku brez dodajanja kanalov in zvočnikov. Vezje obdela signal zvočnega polja in ga nato oddaja, tako da lahko poslušalec občuti, da zvok prihaja iz več smeri, in ustvari simulirano stereo polje.

Načelo virtualnega prostorskega zvoka Ključ do uresničitve virtualnega Dolby Surround zvoka je virtualna obdelava zvoka. Specializirana je za obdelavo kanalov prostorskega zvoka, ki temeljijo na človeških fizioloških akustičnih in psihoakustičnih načelih, s čimer ustvarja iluzijo, da vir prostorskega zvoka prihaja od zadaj ali ob strani poslušalca. Uporabljenih je več učinkov, ki temeljijo na načelih človeškega sluha. Binavralni učinek. Britanski fizik Rayleigh je leta 1896 s poskusi odkril, da imata obe človeški ušesi časovne razlike (0,44–0,5 mikrosekunde), razlike v jakosti zvoka in fazne razlike za neposredne zvoke iz istega vira zvoka. Občutljivost sluha človeškega ušesa je mogoče določiti na podlagi teh majhnih razlik. Razlika lahko natančno določi smer zvoka in lokacijo vira zvoka, vendar je lahko omejena le na določanje vira zvoka v vodoravni smeri spredaj in ne more rešiti položaja tridimenzionalnega prostorskega vira zvoka.

Avrikularni učinek. Človeško avrikulum igra pomembno vlogo pri odboju zvočnih valov in smeri prostorskih zvočnih virov. S tem učinkom je mogoče določiti tridimenzionalni položaj zvočnega vira. Učinki frekvenčnega filtriranja človeškega ušesa. Mehanizem lokalizacije zvoka človeškega ušesa je povezan z zvočno frekvenco. Nizki toni 20–200 Hz se locirajo s fazno razliko, srednji toni 300–4000 Hz se locirajo z razliko v jakosti zvoka, visoki toni pa s časovno razliko. Na podlagi tega načela je mogoče analizirati razlike v jeziku in glasbenih tonih v predvajanem zvoku ter uporabiti različne tretmaje za povečanje občutka prostorskega zvoka. Prenosna funkcija, povezana z glavo. Človeški slušni sistem proizvaja različne spektre za zvoke iz različnih smeri, to značilnost spektra pa lahko opišemo s prenosno funkcijo, povezano z glavo (HRT). Če povzamemo, prostorsko pozicioniranje človeškega ušesa vključuje tri smeri: vodoravno, navpično ter spredaj in zadaj.

Horizontalno pozicioniranje je v glavnem odvisno od ušes, vertikalno pozicioniranje pa od ušesne školjke, sprednje in zadnje pozicioniranje ter zaznavanje prostorskega zvočnega polja pa od funkcije HRTF. Na podlagi teh učinkov virtualni Dolby Surround umetno ustvari enako stanje zvočnega valovanja kot dejanski vir zvoka pri človeškem ušesu, kar človeškim možganom omogoča, da ustvarijo ustrezne zvočne slike v ustrezni prostorski orientaciji.